torek, 18. december 2012

Izjemnost brez primere, FILM! by Inštrukcije naravoslovja

Povzeto po web portalu Siol.net



Novi val talentiranih

Suraj Sharma: Vsega je kriv sendvič

Danes devetnajstletni mladenič je zvezda filma Pijevo življenje postal le zato, ker mu je brat obljubil zastonj sendvič.
Suraj Sharma je še pri svojih sedemnajstih v New Delhiju živel popolnoma običajno najstniško življenje – hodil v šolo, se družil s prijatelji in užival v ameriški hip hop glasbi. Vse dokler ga ni mlajši brat prepričal v to, da mu dela družbo na avdiciji za bodoči film režiserja filmov Prežeči tiger, skriti zmaj in Gora Brokeback. Suraj je bratu ugodil – navsezadnje mu je ta v zameno ponudil zastonj sendvič. Skupaj sta odšla na avdicijo, ki se je je udeležilo tri tisoč kandidatov. Suraj je svojemu bratu sprva želel nuditi le moralno podporo, potem pa ga je brat prepričal, da sodeluje tudi on.

"Tako sem se tudi sam udeležil avdicije, se uvrstil v naslednji krog, po štirih mesecih in treh krogih avdicij pa sem se v Bombaju srečal z režiserjem Angom Leejem in tam še njemu pokazal, kaj znam," je v enem od intervjujev povedal Suraj Sharma. "Pravzaprav sem mu moral to pokazati dvakrat, prvič sem zaradi živčnosti popolnoma zamočil, s pomočjo njegove režije pa sem v drugo končal s solzami – to je bil dober znak …"
'Moral sem iti čez zelo naporen trening, med katerim sem se moral izredno dobro obvladovati.'"Moral sem iti čez zelo naporen trening, med katerim sem se moral izredno dobro obvladovati."
Takrat sedemnajstletni mladenič je tako popolnoma nepričakovano dobil vlogo v filmski adaptaciji knjižne uspešnice Yanna Martela Pijevo življenje – režijskega podviga Anga Leeja, ki se bo februarja najverjetneje potegoval za kar nekaj kipcev Akademije.

Glavni igralec le pikica znotraj ogromne filmske ekipe


Film, ki je bil v eni od recenzij že opisan kot eden največjih dosežkov filmske 3D-tehnologije do zdaj, v naše kinematografe pa na redni spored prihaja 20. decembra, pripoveduje o dečku z imenom Pi, sinu lastnika živalskega vrta, ki ve vse o živalih in je hkrati iskren pripadnik treh različnih veroizpovedi. Ko s starši in prebivalci družinskega živalskega vrta potujejo v Kanado, doživijo brodolom in deček se znajde v reševalnem čolnu – z velikim bengalskim tigrom. Začne se 227 dni trajajoča naporna in slikovita pustolovščina, v katero mora fant vpreči vse svoje znanje in iznajdljivost.

Režiser je film snemal v kronološkem zaporedju, zato da bi lahko zabeležili Surajevo oziroma Pijevo postopno izgubljanje teže med težkim bojem za preživetje na rešilnem čolnu – mladenič je moral med snemanjem izgubiti okoli petnajst kilogramov."Nikoli si nisem misli, da bi zmogel kaj takega. Moral sem iti čez zelo naporen trening, med katerim sem se moral izredno dobro obvladovati. Bilo je težko, po drugi strani pa se kot igralec sredi bogate Angove ekipe počutiš le kot majcena pikica in čutil sem potrebo, da jo zadovoljim – navsezadnje mi je dala izjemno priložnost. Nisem je želel razočarati."

In res, Ang Lee je bil z mladeničevim delom zadovoljen. Še več, pravi, da ima Sharma prirojen igralski talent in zmožnost, da čustva odseva zgolj skozi svoje oči.
'Vsi ti svetujejo, režirajo to, kar počneš, ti pa to samo izvajaš in se prilagajaš temu, kar ti narekuje domišljija.'"Vsi ti svetujejo, režirajo to, kar počneš, ti pa to samo izvajaš in se prilagajaš temu, kar ti narekuje domišljija."

Za prvo filmsko plačo kupil fotoaparat


Čeprav Pi večino zgodbe preživi s tigrom, Suraju ni bilo treba snemati z živo živaljo – tiger, ki ga lahko vidimo v filmu, je namreč rezultat vedno bolj prepričljive tehnologije CGI. Da pa bi igralec dobil občutek, kako se ob velikanskem tigru obnašati, se je moral na snemanje pripravljati z intenzivnim preučevanjem tigrov, gledanjem dokumentarcev in učenjem, kako se te živali vedejo v različnih razpoloženjih. "Pri delu ti pomaga marsikdo: Ang Lee in ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s tigri – vsi ti svetujejo, režirajo to, kar počneš, ti pa to samo izvajaš in se prilagajaš temu, kar ti narekuje domišljija."

Kot rečeno, je vloga Pija Patela prva Surajeva igralska izkušnja, ki mu je močno spremenila življenje. Pred tem je namreč končeval srednjo šolo in še ni najbolje vedel, kaj bi v življenju sploh počel. "Najverjetneje bi šel na pot ekonomije, kar pa ni dobra ideja, saj v službi za pisalno mizo ne bi dolgo zdržal."

Danes devetnajstletnik študira filozofijo, namerava pa se vrniti tudi v svet filma. "Na snemanju mi je zelo všeč. Verjetno bom še igral. Obenem pa želim filme tudi sam ustvarjati, zato upam, da bom sčasoma tudi sam študiral film, najraje na Univerzi v New Yorku. Morda bi rad počel nekaj s kamero ali pa celo režiral. Želim pripovedovati zgodbe."

In kaj je prva stvari, ki si jo je mladi Suraj Sharma privoščil s prvo hollywoodsko plačo? Fotoaparat canon 650D. "Ker želim ustvarjati filme, sem si zaželel fotoaparat, ki snema kakovostne videe."

Napovednik filma:

Preberite še:

Nicholas Hoult: Pazite, zombi prihaja!

Nicholas Hoult: Pazite, zombi prihaja!

Dvaindvajsetletni Nicholas Hoult se je s kamero srečal že kot majhen fantič, danes pa velja za enega bolj talentiranih mladih britanskih igralcev.
Lucija Šuštar
Foto: Getty Images, Blitz Film & Video Distribution
Video: Blitz Film & Video Distribution






nedelja, 16. december 2012

Fikcija, resnica? Smo res le lutke, igrače? by Inštrukcije naravoslovja

povzeto po spletnem portalu 24ur.com

spletni naslov

Je človeštvo resnično ali pa le računalniška igra

neznane razvite vrste?


Skupina fizikov in univerzitetnih raziskovalcev je sporočila, da je iznašla metodo za testiranje teorije, ki trdi, da je celotno vesolje (skupaj z nami) pravzaprav računalniška simulacija. Podobno prikazuje film Matrica.
Leta 2003 je profesor filozofije Nick Bostrom z oxfordske univerze objavil študijo Argument simulacije (The Simulation Argument), v kateri je zapisal, ''da skoraj gotovo živimo v računalniški simulaciji''. Če je to res ali pa je popolna neumnost, se do zdaj ni dalo objektivno preveriti, a skupina strokovnjakov z univerze Cornell naj bi iznašla metodo, s katero naj bi se dalo realno preveriti, ali človeštvo zares obstaja ali pa je le zaporedje številk, s katerim se v obliki računalniške igrice ''zabava'' neka višje razvita civilizacija.
Matrica Revolucija

Je človeštvo res le računalniško ustvarjen konstrukt višje razvite civilizacije?

In kako je videti ta metoda? Raziskovalci gradijo simulacijske modele, pri čemer se poslužujejo teorije kvantne kromodinamike na mreži (gre za teorijo, ki opisuje delovanje močne sile, povezana pa je z osnovnimi delci, iz katerih je zgrajena snov). Trenutno so ti modeli le malenkost večji od jedra atoma, a Martin Savage z univerze Washington je prepričan, da bi po istem principu lahko dobili tudi simulacije na večji ravni.
''To je prva oprijemljiva možnost, da testiramo to idejo,'' je povedal Savage. ''Če je ta simulacija dovolj velika, bi se lahko pojavilo nekaj tako velikega, kot je vesolje.''

Ta metoda testiranja je sicer zelo komplicirana, a povedano preprosto, pri vsem skupaj gre za primerjavo energije simulacij z energijo vesolja.

Savage je še dejal, da je ena od njegovih študentk izpostavila pomembno vprašanje. ''Če ne bomo mogli dokazati našega obstoja, ali bomo potem poskušali vzpostaviti komunikacijo s civilizacijo, ki nas je ustvarila?'' se je vprašala študentka Zohreh Davoudi, ki dodaja, da je naš ''stvaritelj' poleg nas ustvaril tudi druge, s katerimi bi morda tudi lahko poskušali komunicirati: ''Vprašanje je, ali lahko komuniciramo z drugimi vesolji, če so bila osnovana na isti platformi kot mi.''
Asteroidi

Po neki teoriji univerzum sploh ni resničen, ampak je le računalniška simulacija. (Foto: Thinkstock)


The simulation argument



petek, 14. december 2012

Samsung Galaxy Note S4, by Inštrukcije naravoslovja

by Inštrukcije naravoslovja za Techno Mobile freak-e

povzeto po spletnem naslovu Siol.net



Je Samsung Galaxy Note II

že premajhen?


Velikana smo dobili šele pred slabima dvema mesecema, a naj bi bil v izdelavi že naslednik z gigantskim 6,3-palčnim zaslonom, ki bo še nadalje zabrisal mejo med telefoni in tablicami.
Samsung je s prvim Galaxy Note leta 2011 pravzaprav ustvaril novo kategorijo pametnih telefonov, saj je Note zaradi 5,3-palčnega zaslona bolj kot na napravico za klicanje spominjal na tablični računalnik. Podobnih stvaritev se je v tujini prijelo žargonsko ime "phablet" (združek izrazov phone in tablet), prvotno norčevanje iz – za marsikoga pretiranih – dimenzij prvega Nota pa se je pozneje sprevrglo v množično drenjanje v fizičnih in spletnih trgovinah – telefon je bil namreč malodane razgrabljen.



Velikana smo dobili šele pred slabima dvema mesecema, a naj bi bil v izdelavi že naslednik z gigantskim 6,3-palčnim zaslonom, ki bo še nadalje zabrisal mejo med telefoni in tablicami.


Naslednik Galaxy Note 2, ki smo ga dobili oktobra, je bil s 5,5-palčnim zaslonom še večji in bolj tržno uspešen – v slabih dveh mesecih je Samsung v promet spravil več kot pet milijonov kosov, kar pomeni, da je šel v promet kar dvakrat hitreje od predhodnika.

No, videti je, da so novi prodajni rekordi že na vidiku – po poročanju južnokorejskega dnevnika Korea Timesa naj bi pri Samsungu namreč v serijsko izdelavo pred kratkim poslali 6,3-palčni zaslon tipa AMOLED, kar pomeni, da bo skoraj zagotovo končal kot del mobilnega telefona. Kakršne koli strojne lastnosti so sicer še popolna neznanka.

Note III naj bi Samsung javnosti ob novem paradnem konju androidne generacije, Galaxy S4, po poročanju Korea Timesa pokazal že na prireditvi Mobile World Congress, ki se bo v Barceloni odvila med 25. in 28. februarjem 2013.


Matic Tomšič
Foto: Reuters





iz tujih medijev




četrtek, 13. december 2012

by Inštrukcije naravoslovja: Pakistan, Indija, romantične gorske vasice,... nekaj najlepšega, kar svet lahko ponudi!

Povzeto po spletnem naslovu na portalu Siol.net



Ksenija Čermelj: Pakistan,

ljubezen na prvi pogled

Kulturna antropologinja in etnologinja, ki si je s Kalaši dve leti delila kruh, zgodbe, radost in žalost, je pakistansko pokrajino in njene prebivalce spoznala kot divje, preproste in gostoljubne.


Indija se zdi vaša druga domovina, tam ste preživeli tri leta in tja se vedno znova vračate. Zakaj vas privlači kot magnet?

Indija ne pusti prav nikogar ravnodušnega, različni pa so pogledi nanjo. Privlačna je najbrž zaradi tega, ker je neverjetna. Je večplastna, kompleksna, zelo prepletena in seveda velikanska. Prav zato jo je sprva težko razumeti. Ko prvič stopiš na indijske ulice, vidiš kaos, umazanijo, promet, revščino, vse mogoče živali, umiranje, slume … Ta prvi šok doživi prav vsak in se mu je težko izogniti. Na drugi strani te prvotne kulise je zelo zapleten sistem kulture, številnih religij, jezikov, etničnih skupin, barvitosti, kast, politične opredeljenosti, sodobnega napredka … Na koncu pa še zvrhan vrč znanj in modrosti, ki uči o tolerantnosti, spoštovanju, spontanosti, raznolikosti in kako s polno žlico živeti življenje – tukaj in zdaj. Mogoče je ravno kombinacija vsega tega razlog, zakaj se ljudje v Indijo vračajo. Včasih se prav zaradi potovanja po Indiji življenje postavi popolnoma na glavo. Meni se je. Po prvotnem šoku sem jo začela raziskovati, poskušam jo razumeti in tam se počutim kot doma. Da bi jo popolnoma razumela, pa nisem ravno prepričana, da je eno življenje dovolj.

Dve leti ste živeli tudi v Pakistanu. Kako ste prvoosebno doživeli deželo, ki v svetovnih medijih ne uživa ravno visokega ugleda?

Podoba o Pakistanu, ki nam jo kažejo mediji, je vse prej kot pozitivna in velikokrat zelo izkrivljena. Pakistanci se močno držijo tradicije; med to sodi tudi gostoljubje, ki je včasih resnično neverjetno. Meni je k srcu prirasel severni Pakistan, kjer prevladujejo visokogorski masivi Hindukuša in Karakoruma. V strnjenih dolinah je življenje tamkajšnjih prebivalcev zelo preprosto, izjemno trdo in tradicionalno, pokrajina pa fascinantna; in kakršna je pokrajina Pakistana, ravno takšni so njeni prebivalci. Divji, preprosti in izjemno gostoljubni. Velikokrat v šali povem, da je bil Pakistan ljubezen na prvi pogled. Ko v Sloveniji predavam o Pakistanu, imam občutek, da so ljudje kar pozitivno presenečeni. Menim tudi, da je dolžnost vseh nas, torej popotnikov in raziskovalcev, opozarjati, kaj se v resnici dogaja po svetu, saj s tem prispevamo k nepopačeni podobi sveta oziroma, če bi simbolično dejala z drugimi besedami, ukrivljamo nastale zidove in iz njih gradimo mostove.

'Kakršna je pokrajina Pakistana, ravno takšni so njeni prebivalci. Divji, preprosti in izjemno gostoljubni.'"Kakršna je pokrajina Pakistana, ravno takšni so njeni prebivalci. Divji, preprosti in izjemno gostoljubni."
Kot kulturno antropologinjo in etnologinjo vaše zanimanje vedno in povsod zbujajo domačini. Kje ste se jim uspeli najbolj približati in kateri prebivalci vam ostajajo sladka neznanka?

Da me ljudje spremljajo povsod, je najbrž profesionalna deformacija. Naš svet ponuja zelo pestro in barvito paleto številnih etničnih skupnosti. Osebno me zanimajo tradicionalna, kulturno raznovrstna in lingvistično pestra območja. Prav takšen je tudi severni Pakistan, kjer sem preživela precej časa. Tam sem, takrat še kot podiplomska študentka, opravljala terensko delo med Kalaši, ki so poslednji staroselci in staroverci s Hindukuša. Živela sem z njimi, jedla njihov kruh ter z njimi delila zgodbe, radost in žalost. Poleg ohranjene tradicije, verovanja, ritualov, mitov … sta me presunila njihov neumoren boj za obstanek in zavedanje lastnih korenin in kulture, kljub temu da nimajo svojega pisanega jezika, živijo pa praktično brez elektrike, tekoče vode in gretja. Ob rekah si perejo perilo in se kopajo. Poleti je zelo prijetno, pozimi pa se temperature spustijo tudi do minus 20 stopinj. Preživeti v takšnih pogojih, v tej surovi pokrajini, je prava umetnost. Srečujejo se tudi s številnimi težavami glede posestva, imetja in počasnega izumiranja, a to je dolga zgodba. Nimajo praktično nič, gledano z našega zornega kota, a ti hkrati dajo vse, kar imajo. Imajo tudi dober smisel za humor in sploh ne poznajo bolezni, kakršna je, recimo, depresija. Tudi ne vedo, kaj je nespečnost in sploh ne poznajo besed za strah, superiornost, materialno bogastvo in lastnino. Moder in spoštovan je tisti, ki največ da, in ne tisti, ki največ ima. Tisti, ki največ ima, bi bil marginalec, kakršnih pri Kalaših sploh ne poznajo. Presunljivo, kajne? Vse to vodi človeka v lastno prevrednotenje. (komentar: Zivijo sanjsko zivljenje!) Menim, da bi se morala zahodna civilizacija učiti prav od prvobitnih skupnosti, sicer se bomo utopili v obilju, ki ga imamo, v kiču, v nepotrebnem razmetavanju vsega, tudi hrane. Poleg Kalašev so mi neznanka ostale številne etnične skupnosti, ki po večini živijo med Himalajo in Pamirjem, kot so recimo Kati, Wakhi, Šina, Brokpa, Burušo, Balti …

S kakšnim obredom so vas Kalaši sprejeli medse?

Veliko ljudi obišče Kalaše, a le malokoga resnično sprejmejo medse. Kalaši so mi sprva dali ime Intizar, kar dobesedno pomeni "počakati", saj so me morali čakati, ko sem pekla kruh, jim pomagala pri molži koz, hodila v gore, delala zapiske … Da sem resnično postala del skupnosti, sem šla skozi očiščevalni obred, tako imenovani šišao suček, ki se zgodi ob zimskem solsticiju. Ritual je zelo simboličen in bi potreboval daljšo razlago, saj je povezan z njihovim dojemanjem sveta in mitologijo. Sestavljen je iz treh elementov: vode, orehovega kruha in ognja. Najprej se skopaš v reki, ki je konec decembra resnično ledena. Nato moški sorodniki izvedejo obred v templju z orehovim kruhom, kadečo se vejo brina in ognjem. Po tem obredu nastopi sedemdnevni post s številnimi tabuji, kot na primer: ne smeš piti mleka, kaditi cigaret, jesti meda, piščančjega mesa, jajc, čebule in ne spati z možem. Če bi bila moškega spola, bi sodelovala še pri žrtvovanju kozličkov, kjer bi me poškropili z žrtvovano krvjo …

Ksenija Čermelj v vlaški narodni nošiKsenija Čermelj v vlaški narodni noši
Katera država je trenutno na vrhu seznama še ne obiskanih držav, ki vas raziskovalno razvnemajo?

Prvenstveno me zanima raziskovanje že znanega dela sveta, torej zanima me obrobje Azije, tako imenovanega Pamirskega vozla – severovzhodni Afganistan, vzhodni Tadžikistan, severni Pakistan in zahodna Kitajska. Nekje so pogoji raziskovanja še težji, temperature še nižje, hrane je bore malo in pogoji za življenje v zimskem času so skoraj neznosni. A bi se dalo marsikaj spremeniti za dostojno življenje, če bi jim oblasti omogočile, pa jim ne. V mislih imam predvsem Wakhanski koridor v severovzhodnem Afganistanu. Od neraziskanih kotičkov pa me najbolj vleče v Sibirijo, Tuvo, severovzhodno Indijo in določene dele Kitajske. Pa tudi na Balkan. Zanimajo me predvsem staroselci Balkana – Vlahi, ki živijo v Istri, Srbiji, Makedoniji in drugod. V Srbiji imajo najbolj ohranjene običaje, tako da bi se vsekakor podala prav tja.

Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Običajno je to pozdrav, stisk, srčnost, nasmeh ali nekaj fraz v tujem jeziku. Vse to je res, a tu gre za kratkoročna poznanstva. Če želiš, da te domačini res sprejmejo medse, je treba dlje časa preživeti med njimi, jih spoštovati, potem se bodo sami odprli. Znanje jezika vsekakor pride prav, da jih lahko razumeš in se z njimi tudi jočeš in smejiš. Smeh in igrivost pa odpirata vrata do vseh src, še posebej do otroških.

V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

V številnih, saj je učenje jezika za vsakega antropologa bistvenega pomena. V treh nenapisanih jezikih severnega Pakistana bom rekla: Pozdravljen/-a, kako si kaj? V jeziku kalašamun: Išpata baba/baj. Prušt ti aj e baba/baj?; v jeziku wahki: Salam. Čizole?; v jeziku burišaski: Salam. Be hal bila?

'Zame je domovina tam, kjer me ljudje razumejo in kamor me vleče. Bila bi sebična, če bi izbrala samo eno. Tako da je moja domovina nekje med Azijo in Slovenijo.'"Zame je domovina tam, kjer me ljudje razumejo in kamor me vleče. Bila bi sebična, če bi izbrala samo eno. Tako da je moja domovina nekje med Azijo in Slovenijo."
Ste ekoturistka?

V tej meri, da pri organiziranju potovanj, ki jih vodim, čim več pomagam lokalnim skupnostim, da dobijo denar ali pomoč brez posrednikov. Pri domačinih spimo, jemo, organizirajo nam trekinge … S tem jim vsaj materialno pomagam. Predvsem pa sem zagovornica odgovornega turizma in v tej smeri mislim v prihodnje še marsikaj storiti.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Mogoče za zgodbo iz Afganistana izpred desetih let, ko je bila tam velika kriza, v popotniških hotelih ni bilo vode, elektrike, bilo je mraz in nešteto minskih polj. Po svoji krivdi sem v Kabulu izgubila vso gotovino. Bančne kartice takrat niso delovale. O internetu zunaj novinarskih krogov si lahko samo sanjal. Torej sem ostala brez izhodne vize, s tremi dolarji, da si še hrane nisem mogla privoščiti, kaj šele nočitev v hotelu. Takrat sem živela pri domačinih, pri Paštunih, ki jih po televiziji po večini prikazujejo kot talibane. Gospodar me je gostil še dober teden, mi kupoval hrano ter plačal pakistansko vizo in taksi do meje. Toliko o "nevarnih" ljudeh, katerih neverjetnega gostoljubja ne bom nikoli pozabila. Zanimiva je mogoče tudi zgodba, ko sem prvič prišla v Pakistan, kjer me je domačin, ki me je srečal na ulici, povabil na čaj. Takrat sem bila zelo presenečena, ko mi je v angleščini začel citirati besedila Ivana Cankarja, Iva Andrića in Miroslava Krleže. Danes se velikokrat vprašam, koliko svetovno znanih pakistanskih pisateljev in umetnikov poznamo mi.

Dodobra ste prečesali tudi vrsto evropskih držav. Vam je katera od obiskanih dežel tako blizu, da bi jo lahko zamenjali za svojo domovino?

Zame je domovina tam, kjer me ljudje razumejo in kamor me vleče. Bila bi sebična, če bi izbrala samo eno. Tako da je moja domovina nekje med Azijo in Slovenijo.


Manca Čujež
Foto: osebni arhiv Ksenije Čermelj